»Glasba je zame bolj artikulirano oziroma bolj določeno fizikalno stališče zvoka. Pri zvoku je vse bolj odprto in nedoločeno, glasba pa je ponavljajoči se zaprti sistem, ki se spopada z zvočno odprtostjo in potrjuje kolektivna občutenja družbenega dogovora ter dresure življenja. Vse pleše, vsa glasba je ista, zvok pa je vedno drug, drugačen. Je ono brez stališča, stičišča. Je neznosna odprtost vsega vsemu. Znotraj tega gibanja nastajajo situacijski otoki, v katerih se porajajo dogajanja, ki jim lahko sledijo dogodki.«

»Pri kuhanju je toliko zvokov, da bi glasbo moral poslušati zares na glas.«

»Glasba je zvok sveta.«

»Tišina je misel niča. Nič je zamisel tišine.«

»svoj zvok opisuje kot glasbo Aphex Twina s corpse paintom«

»To je težko vprašanje, ker se otroci na zvok odzivajo zelo različno. Lahko pa omenim, da jih vedno fascinira zvok pojoče žage, ali ko igram na glavo.«

»Najraje imam zvok tišine.«

»Glasba in zvoki so govorica, ki ni omejena.«

»Glasba ne spreminja sveta, je preprosto izvedba kompleksnosti njegovega zvoka.«